6. 7. dvatisoč14: Pika

Pa smo pripluli do konca. Nekateri ste mi rekli, naj nadaljujem s pisanjem, da se aklimatizacija nazaj v domače okolje še kako tiče tudi smisla tega bloga, a sem se odločila drugače. Zakaj? Ravno zaradi razlik med Slovenci in Italijani, ki sem jih kar nekaj krat opisovala. Stvari, ki jih že prej nisem marala, mi grejo sedaj še bolj na živce. Sita sem jamranja na vsakem koraku – in predvsem tega, da tudi sama postajam tista jaz, kot sem bila včasih, ki vsem tem jamračem verjame, da nič ni možno. Pričakovala sem, da se bom spremenjena jaz vrnila v nespremenjeno okolje, zato to jemljem kot izziv. Težko se je namreč sprijazniti z manj, ko enkrat izkusiš več.

Aja, zakaj ne bom več pisala v tale blog? Preprosto zato, ker bi se pisanje dotikalo nekaterih ljudi, ki bi kakšno moje doživljanje dojeli kot žalitev ali nehvaležnost – do zdaj so bili vpleteni “tuji” ljudje, tukaj pa se zrcalo obrne. Seveda gre tudi za moj (ne)pogum, predvsem pa za to, da se ne čutim poklicana, da bi kogar koli spreminjala. Razen sebe, seveda. In prav to želim: truditi se, da mi uspe tisto, kar me vleče, kar me dela srečno. Izkušnja Italije je to definitivno bila.

Hvala, da ste bili z mano. Pisanje mi je bilo v velik užitek. Morda me pa še kdaj premami takle projekt blogiranja, kdo bi vedel 😉

Rim bo pa itak vedno moj 😀

Srečno tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tudi tebi, seveda, in tebi, da ne pozabim tudi tebi in tebi … in meni! 😉

Vsaka stvar, za katero želimo, da je oprimeljiva in se ne razliva, potrebuje piko, zato:

.

6. 7. dvatisoč14: Predzadnji dan

Stari dolgovi: moj predzadnji dan v Rimu. S prijateljico sva se na mojo željo zvečer odpravili do stojnic ob reki Tevere (slika 1). Za zadnjo večerjo pa sem si zaželela poskusiti panelle, ki jih je priporočila druga prijateljica. Trastevere skriva tudi tipično siciljsko restavracijo, kjer je domačnost na prvem mestu. Vam je še kje drugje natakar razlagal, da je na sadni dieti?? 🙂 Privoščili sva si skupek predjedi (slika 2), potem pa vsaka svoje testenine. Tokrat sem bila malce bolj drzna in sem poskusila nekaj novega, tipičnega, priporočenega in nekoliko nenavadnega: testenine s pistacijo in gamberi (slika 3). Okus naravnost božanski!!!

Za konec pa seveda najina skupna fotka (ki bi bila tista pod številko 4, butast blog, ki mi ne pusti več razmetavati fotk po želji!) 🙂

Po nekaj kilometrskem pešačenju do parkiranega avta sem jo prosila, če se lahko spotoma ustaviva še pri eni drugi prijateljici. Prešinilo me je, da bi ji še zadnjič na avtu pustila sporočilce. In nato še, da če bom že ravno tam, da jo še zadnjič objamem. Čeprav je bila že v postelji, je prišla dol, še prej pa mi napisala, da sem nemogoča 😀

In tako se je zadnji večer izšel več kot po pričakovanjih!!! 🙂

2. 7. dvatisoč14: Zadnji dan

7:00 budilka in akcija! Po stlačenju šše zadnjih drobnarij v kovček, se je tehtnica ustavila na 23,3, kar je bilo 300 gramov preveč, torej sem se še enkrat “poigrala” z mislijo, kaj izločiti, da ne bi na letališču izločali mojih € iz denarnice. Tako sta tam ostali še ena knjiga in trenirka.

Po pregledu, če so vsa vrata zaklenjena, je sledila pot na letališče – še prej pa me je soseda še v pižami skozi okno pozdravila in mi zaželela srečno pot 🙂 Ker imava s to prijateljico, ki me je peljala, skupno to, da sva raje 2 uri prej kot 3 minute prepozno, sva bili tam že uro in pol pred letom. Tako sem lahko v miru opravila vse formalnosti in sva se poslovili.

Žal smo morali nad Benetkami že imeti ugasnjene telefone in podobne zadeve, tako da nisem mogla slikati – res dih jemajoč pogled! Pa samo ena iznad oblakov 😉

Ko sem končno prispela v Ljubljano (več kot pol ure smo na letališču čakali potnico, katere letalo je imelo zamudo), se mi je že kar meglilo od lakote. In tako me je gospod ati peljal na kosilo: testenine zame in pizza zanj 😉

Sledilo je še friziranje pri sestri in poziranje z nečakinjo 🙂

PieS: Prenovili so tole stran za pisanje bloga in pojma nimam, kako se slike razporedijo 🙂

PieS drugič: Sledi še vsaj en blogovski zapis o včerajšnjem dnevu in predvsem večeru. S svojim pisanjem bo gostovala italijanska prijateljica (ki me je danes peljala na letališče) seveda v italijanščini. Torej na branje! 😀

 

29. 6. dvatisoč14: Predpredpredzadnji dan

Dajmo začet pri včerajšnjem dnevu. Dopoldne me je šef povabil, če bi šla z njim in tremi fanti plus cukrom na morje gledat avione. Frecce tricolori so bile glavne zvezde, ki jih mi sicer nismo videli, ker smo prišli prezgodaj in še to ne za dolgo. Smo bili pa v stimulatorju, kar pa tudi ni švoh.

ImageKo smo se vrnili nazaj, smo imeli skupaj s sosedi zunaj kosilo iz vseh možnih “ostankov” prejšnjega večera, nakar smo se poslovili.

A si lahko predstavljate, kako je prvič po 10 mesecih priti v prazno hišo, ki je prej vedno kipela od življenja in so bili trenutki tišine tako redki kot … no, v bistvu ne najdem primerjave.

Za danes me je prijateljica povabila na Fattoria sociale Tenuta Della Mistica, kjer smo najprej pojedli kosilo (svež sir, salama, češnjev paradižnik z origanom in svinjsko meso, polnjene paprike in bučke ter fokača):

ImageS šefico sva se včeraj hecali, da zdaj, ko njih ne bo tukaj, bom pa lahko pila alkoholne pijače in kavo, ker me pač ne bo nihče videl. In kot nalašč je prijateljica za zraven vzela tudi steklenico belega vina, za katerega sem rekla, da ga bom poskusila, ker je rekla, da je odličen – pa ima za moj okus preveč po vinu okus 😉 Torej ne, ni me prepričal 😉 Sva pa naredili fotko in jo poslali šefici – na hitro sem si sposodila hozarec njenega moža, ki je bil bolj poln, svojega pa pozabila umakniti. Sem bila pohvaljena – ni pa pozabila omeniti, da mi manjka še kava. Ampak tej sem se pa odpovedala 🙂

ImageKer danes godujeta sv. Peter in Pavel, so pri baziliki sv. Pavla pripravili praznovanje. Odkar sem bila nazadnje tam, so dodali portret akualnega papeža (če se še spomnite, so v tej baziliki portreti vseh dosedanjih papežev).

ImagePo kratkem sprehodu sva se poslovili tudi s tukajšnjo najboljšo prijateljico. Huh …

Image

27. 6. dvatisoč14: Dotikanje

Pa se je zgodila … poslovilna zabava.

ImageZa vsakega sem izdelala eno škatlico spominov, v kateri so bili trije listki, česa v zvezi z določeno osebo ne bom pozabila. Reakcije so bile različne: od zadrževanja solzic, zahvaljevanja, “ne bom pokazal nič, ker mi je pretežko”, do najmlajše punce, ki mi je rekla hvala in odšla v hišo … čez par sekund, ko je odprla, pa prihitela v solzah nazaj ven in se mi vrgla v objem, ki je kar trajal in trajal. Najbolj se me je dotaknil eden od fantov, ki je rekel, da bo odprl jutri, potem pa je čez nekaj časa prišel ven, zaklical: “Ej, Sabinaaaa!” in me objel 😀 To je bilo prvič, da sem ga videla kogar koli objeti.

Cuker je bil pa danes zvečer razred zase. Ker ima v kratkem rojstni dan, sem poiskala dva podobna obeska za okrog vratu, ker so mu zelo všeč. On si je izbral enega, drugi pa je bil zame. Da se sestavita, je sploh oh in sploh in super kul! Vsem je bilo potrebno pokazati, kako se sestavi skupaj 🙂

ImageKer je bil preveč utrujen po zadnjem šolskem dnevu, se nisva igrala na najinem gradu, vseeno pa sem morala nositi krono – tokrat Polonino (mi je obljubil, da se bova fotkala jutri, danes je zmagala Barbapapa 😉 ). Ko jo je videl, je rekel, da je “forte” 😀 Seveda sem tudi zanj naredila škatlico, prilagojeno njemu, torej v sličicah – tista zgoraj je, kako sva gledala televizijo in je imel eno roko v svojih, drugo pa v mojih laseh, srčka ni potrebno posebej razlagati, zadnja pa sva midva pred najinim gradom.

Imagehttps://www.youtube.com/watch?v=vr3x_RRJdd4

Pa naj še kdo reče, da sreča ni v majhnih stvareh! 😀

 

25. 6. dvatisoč14: Che facciamo???

Non vi preoccupate, non scrivo in italiano 😉 Va bene, qualche parola alla fine!

Najprej se uradno in slovesno in z nasmehom na obrazu zahvaljujem Poloni za odlično darilce 😀 Poslala mi je namreč novo tiaro. Res je, da svoje lastne prej nisem imela in da mi je cuker posojal sestrino, pa vseeno … ne bi bilo treba 😛 Tisti, ki me poznate, veste, da nisem bila nikoli navdušena nad raznimi princeskastimi in punčkastimi zadevami. Polona je to ponesla na povsem novo raven, hahahah, do solz si me nasmejala, hvala ti!!! Sodelavke, ki so bile v trenutku odpiranja paketa zraven, so se enoglasno strinjale, da jo bom morala nositi na petkovi poslovilni zabavi … Se že “veselim” 😉ImageS sodelavko sva se pogovarjali o eni pomembni stvari, ko je prišel v kuhinjo najmlajši fant in z žarom v očeh rekel, da moram nujno z njim, da vidim njegov prvi paradižnik, ki je zrastel iz semen, ki smo jih posadili pred časom. Navdušenje je bilo upravičeno, kar sami se prepričajte:

ImageZvečer sem bila pa gardedama – eden od fantov je kaznovan in zvečer ne sme ven na vrt pred hišo (ker je tam naredil eno bedarijo) brez da je kdo od odraslih zraven. Zibajoče se na gugalnici sem spremljala pink ponk v vetru 🙂

ImageDanes je bil nasploh super dan (ok, če ne štejem dopoldneva, ko me je dež napral). Na začetku izmene ni bilo nikogar od otrok, zato sem se odločila, da spečem sladico za petkovo zabavo, da ne bom ravno gledala v zrak. Ko sem ubila drugo jajce, so – ja, pravilno ste uganili – prišli vsi!!! Ampak se nisem pustila motiti, res se ne spodobi sredi največje zagretosti nehati 🙂

Kasneje sem najmlajšo punco pospremila k psihologu – že dolgo nisem tako uživala v vožnji. Če bi bila sama v avtu, bi bila glasba še malo bolj glasna 🙂

Hiter oris večera v slovenščini: po večerji me je sodelavka vprašala, kaj storiti s kosom lubenice, ki je ostal – in se ga je odločila pojesti 🙂

Mettendo a posto le cose dopo cena Azzurra mi ha chiesto cosa facciamo con il pezzo del cocomero che è rimasto. Dopo aver pensato a tutte le possibilità, ha deciso di mangiarlo. Ha dimostrato che problemi maggiori hanno le soluzioni semplici! Come si vede dalla foto ha fatto un gran sacrificio per la patria 😀

ImageTracce di quello che una volta era cocomero

Image

24. 6. dvatisoč14: Polni dnevi

Kot že veste, smo imeli v nedeljo zabavo, na katero smo se tako in drugače pripravljali že kar lep čas. Na sam dan dogodka sem bila razporejena za pomoč v kuhinji in da bi zvečer imeli krompir, ga je bilo seveda potrebno najprej pripraviti 😉

ImagePoleg krompirja v različnih oblikah in okusih smo pripravili še testenine (ne, a res?!), riževo solato, kumare z jogurtom in meto, svinjsko meso, kus-kus, solate sem narezala oprala za celo vojsko … in še in še in še in še … Skratka bili smo preveč zaposleni, da bi vmes nastala še kakšna fotka. Imam pa dve s same zabave; seveda spet telefonska “kakovost” 😉

ImageImageVčerajšnji dan je bil podobno poln, le ne tako naporen. Začela sem ga s turnusom ob 8h zjutraj, po sestanku sem šla na sladoled z eno izmed starejših punc, s katero se v zadnjem tednu nekoliko več in bolj osebno pogovarjava. Nazaj grede se mi je mudilo na skype-sestanek in seveda si je metro, kot se rado zgodi v trenutkih, ko nimaš časa, vzel kar precej časa, tako da sva zamudili avtobus, jaz pa posledično tretjino pogovora, a je bilo vseeno plodno in meni zelo v pomoč.

Zvečer me je sodelavka povabila k sebi domov na večerjo. Iskat me je prišel njen mož (na predprejšnji fotki sta oba) in starejša hčerka. Med vožnjo smo imeli šnelkurs slovenščine. Hčerki je bila najbolj všeč številka deset 😀 Všeč mi je bilo vzdušje pri njih. Domače, sproščeno in prav nič narejeno 🙂 In po 100 letih sem jedla ocvrte zrezke! No, približno, oni jih panirajo brez moke. Aja, testenine kot primo piato so bile pa ene najboljših, kar sem jih tukaj jedla: peresniki s češnjevim paradižnikom, baziliko in limonino lupinico – ODLIČNE!!! Evo še naju s sodelavko, potem pa moram delat 😉

Image

21. 6. dvatisoč14: Pa ravno zdaj!

Najprej ena današnja predkosilska – ker imam ravno fotko 😉 Prtiček desno zgoraj je moj 😀

Image

Po kosilu smo se s še eno prostovoljko in štirimi otroki odpravili h konjem,s katerimi dela ena od starejših punc.

ImageNajbolj simpatičen je bil pa en otrok, 5 ali pa 6 let star, za katerega je bil le najmanjši poni primeren 😀

ImageZa včeraj sva se s prijateljico zmenili, da greva skupaj na večerjo, a sva jedli potem kar pri njej doma, za sladico pa si privoščili sladoled v bližini (seveda sem se popackala po hlačah). Ko me je pripeljala nazaj, sva se v avtu še skoraj eno uro pogovarjali. Saj veste, tisti pogovori, ki jih nikakor ne moremo uvrstiti med čvekanje, ampak so iskreni, globoki, dajejo občutek bližine, zaupanja …

Z dvema fantoma, ki imata sedaj zaključne izpite, smo se v zadnjih dneh kar precej zbližali. Eden mi je danes na vprašanje, kako je zadovoljen z ustnim nastopom, razložil in opisal prav vse (kako uživam v tem, ko pade noter in se mu zdi pomembno, da se točno spomni, katera od dvojih vrat v razredu so bila odprta in katera zaprta!). Evo najino senco med to razlago 😉

ImagePrejšnjič sva s tem istim fantom merila, če je njegova sončna ura zares točna. On je rekel, da se mu zdi, da je za eno minuto peska, ugotovila pa sva, da ga je za dobre tri minute.

ImagePri drugem fantu, ki mi je že od začetka velik izziv, moram res paziti, kaj delam. Brez težav lahko rečem, da je šolski primer tega, da kar vložiš, toliko dobiš. Problem je samo, ker včasih res ne morem vlagati, ker sem tudi sama prazna ali slabe volje. In takrat se odnos skrha, česar mi je zelo žal, a hkrati ne poznam odgovora na to, kaj narediti drugače. Primer: tuširanje pred večerjo. Kadar sem jaz ok, pristopim šaljivo, a odločno. Pregovarjanje, zakaj zdaj (kar itak nikoli ni čisto zdaj, ampak vsaj 10 minut kasneje) in ne pet minut pred večerjo, speljem humorno, uglašeno z njim in ponavadi sem pri tem uspešna. Če pa sem slabe volje ali se mi enostavno ne da, ker že vnaprej vem, da ne bo lahko, potem pa je vse skupaj obsojeno na propad. Seveda pa se morajo določene stvari izpeljati ne glede na to, kako se človek počuti. Kakor koli že, pri njem lahko brezmejno preigravam in vadim tehnike zrcaljenja. Uglašujeva se dobesedno in v prenesenem pomenu: na vsake toliko ga potegne “nazaj”, ko se pači, vrešči in govori kot otrok; takrat je najpogostejša beseda “mi”. Jaz dodam svojega … in zadnjič je iz vseh teh mi-jev v različnih višinah nastala Sveta noč. Ja, sredi junija, hahahah! Ne vem, a je res tukajšnjim otrokom božični čas tako blizu – a se še spomnite, ko je cuker nekega jutra pekel slane piškote alias božične okraske? 😉

Skratka ravno zdaj se dogajajo v nekem smislu tektonski premiki v odnosih, ki sem jih spletla tukaj. Po drugi strani pa se mi ne zdi nič čudnega in sem jih vesela. Čeprav se bo zaradi njih še težje posloviti. Danes teden bom že sama tukaj …

17. 6. dvatisoč14: Konvencija

Dan, okrog katerega so se vrteli zadnji tedni in dnevi, je končno nastopil. Že navsezgodaj (vsaj občutek je bil tak) smo se odpeljali na kraj dogajanja in pripravili materiale. Trojica nas je bila zadolžena za razdeljevanje map z brošurami in programom, v resnici pa je bilo vsako drugo vprašanje, kje je stranišče. Evo nas!

ImagePo koncu smo imeli kosilo na terasi z najlepšim razgledom (tista hecna pokrovka na drugi fotki je streha Pantheona):

ImageImagePopoldne nas je čakal še voden ogled muzeja. Ker vem, da so vam fotke ljubše od mojega nakladanja, je danes vaš srečni dan 😉

ImageImageImageImage(tele zadnje uradno niste videli, ker sem šele kasneje videla, da se v tisti dvorani ne sme slikat)

Image

Image

Image

Image

Image

Image

Image

Image

(poslikava ene od sob)

Po koncu, ko smo bili že vsi izžeti, sem se odpravila po tiste barvne liste in naletela še na eno super hudo progo za dirkanje z avtomobilčki – ne vem, kdo se je bolj zabaval, starši ali otroci 🙂

Image

Pred spanjem pa še malo hišnih opravil, da ne bo kdo rekel, da ne znam 😉

Image

15. 6. dvatisoč14: Moj vikend

Včeraj zjutraj (ok, priznam, bilo je že dopoldne, samo dolgo sem spala) je prišel cuker v mojo sobo; na vsak način mi je hotel pokazati, ključ od najinega gradu. Prepričana sem, da noben drug grad nima lepšega, kaj pravite?!

Image

Dopoldne naj bi se slišali s sodelavci poletnega tabora, a je bila povezava slaba in nam je uspelo ujeti le sem in tja kakšen glas. Še vedno bolje kot nič, me pa res že firbec matra, kakšni so tisti, ki jih še ne poznam, in kako se bomo ujeli.

Čez dan sem se odpravila na drugi konec mesta, kjer sem končno našla pocenske čevlje, ki niso superge – potrebujem jih namreč za torkov seminar. Za tistih 9,95 € mi je vseeno, če takoj potem razpadejo 😉 Tam sem dobila tudi (ne preveč debele) barvne liste … problem je le v tem, da nisem prej razmislila, koliko jih dejansko potrebujem, in mi jih je seveda zmanjkalo. In kot nalašč tukaj naokrog ni enake trgovine (da bi imeli to znamko in barvo papirja), torej me čaka še en izlet tja v prihodnjih dneh 😉

Po nasvetu, ki mi ga je redna bralka tegale bloga poslala na mail, sem pripravila koktejl za komarje. Upam, da bo učinkoval, trenutno še nič iz živaljskega kraljestva ne plava notri.

ImagePo večerji sva si s sodelavko privoščili črni čaj (tokrat brez smetane) in malce pokramljali. Od polnoči naprej smo se skoraj vsi zbrali v dnevni sobi za ogled nogometne tekme Italija – Anglija. Komentar enega od fantov, ki se mu je po mojem bolj šlo za to, da je lahko dlje pokonci kot pa za nogomet, ko je nekdo ranjen obležal na tleh (prišli so tisti zdravniki s kufrom): “Njega so pa kar v škatlo dali!” Kader je bil res tak, da se je videla samo glava na eni strani kovčka, noge pa ne 😀

ImagePo tekmi ni nič kaj dobro kazalo, da bi mi v doglednem času uspelo zaspati, zato sem se lotila ustvarjanja: muzika v ušesih, v rokah pa svinčnik, ravnilo, karton in škarje. Rezultat pokažem na koncu – nesmempovedatkbozapresenečenjepaenitudtoleberejoinuporablajoprevajalnikzatopišemtoleskupiinpodomače 😀

Danes zjutraj (tokrat zares zjutraj, malo pred osmo) me je – skozi čepke! – zbudila nevihta. In ne boste verjeli, po dolgem času mi je bilo pod prevleko kar nekoliko hladno. In glede na današnji nevihtni dan mi bo tudi to noč, juhej! 😉