3. 5. dvatisoč23: 96.435

Včerajšnji zadnji dan sva začeli kar zgodaj, saj sva se zaradi napovedane stavke namesto metroja poslužili avtobusa. Ziher je ziher – iz stanovanja sva se odpravili že malo pred 9. dopoldne. Pred tem sva gostiteljema napisali zahvalno sporočilce in ga zataknili pod kozarec slovenskega medu, Briana pa je za Suzy narisala še risbico.

S polno malho časa za zapravit (na postaji sva bili proti pričakovanjem zelo hitro = v 1 uri) sva po zajtrku šli v trgovino, nato pa se parkirali v McDonald’s, kjer sva več kot eno uro igrali enko.

Briani je karta +5 všeč edino, kadar jo ima ona 😅

V Benetke naju je prišel iskat Aleksander, ki naju je hitro in varno pripeljal domov. Obe sva komaj čakali tuš (če malo spregledamo gospodičnino prošnjo, da bi to raje zjutraj). Pred spanjem sva obujali spomine, kaj nama je bilo v preteklem tednu najbolj všeč. Strinjali sva se, da bi radi šli še kdaj 😊

96.435 = število korakov po Rimu, kolikor jih je pokazala ura. Če bi jo nosila Briana, bi jih bilo najbrž čez 100.000, saj je kljub utrujenosti še tekla, skakala in nesla kdaj kaj namesto mene v smeti 😃 Da sva zmogli v enem tednu prehoditi dobrih 17 kilometrov in se povzpeti 143 nadstropij, se morava zahvaliti predvsem najini vztrajnosti, zvedavosti, testeninam, sladoledu in ostali dobri hrani.

V Rimu sva kupili tudi kartice, vendar nisva nikjer našli znamk, zato bodo dostavljene osebno. Briana je eno izbrala tudi zame (nisem smela videti, kakšno je izbrala) in mi jo danes dala. Boljšega zaključka sama ne bi znala narediti. Hvala tudi tebi, Briana, da si taka, kot si. Z veseljem sem te peljala v Rim in se že veselim najinega naslednjega potepa! ❤️🥰

1. 5. dvatisoč23: Praznični dan

Čeprav sem za danes Briani obljubila, da jo bom pustila spat, dokler se sama ne zbudi, sem jo zbudila okrog pol 9h. Včerajšnja napoved je kazala, da bo cel dan deževalo. Zjutraj je okrog 8h dež ponehal, radarska slika pa je kazala, da bo do 13h suho, kar je bilo definitivno vredno izkoristiti za zadnji polni dan v Rimu.

Briana je bujenje sprejela odprtih rok in z nasmehom. Skoraj. No, niti ne. Ampak jezna pa tudi ni bila. Vsaj ne preveč 🙃

Po zajtrku in jutranji kavi sva se z avtobusom odpeljali do mesta, se sprehajali po ulicah, se znašli pri Pantheonu, ponovno videli Fontano di Trevi. Za kosilo sva ponovno jedli … khm, hehe. Ampak prvič carbonaro, če to opraviči, da so bile ponovno testenine za kosilo! Pa tudi če ne, saj sva na dopustu 😛

Ker je lonec premalo visok in preveč širok za kuhanje testenin, so ga dali kar za umivanje rok.

Kot obljubljeno, je popoldne začelo deževati – in še do zdaj ni nehalo. Zjutraj sva se sicer pogovarjali o obisku muzeja, vendar sva se namesto tega z avtobuskom raje odpeljali na Gianicolo, od koder se vidi na eni strani Rim, na drugi strani pa Vatikan.

“Lej kupolo! A me lahko slikaš tako, da je kupola za mano?” »Seveda, ti se kar postavi.«😂

Za dobro fotografijo se splača malo zmočit.

Zaradi včerajšnjega pripetljaja sva šli nazaj z metrojem, da bi videli, kaj je zdaj s to lineo A – dela ali ne, da se jutri ob odhodu iz Rima ne bi kje zataknili. Metro B: brez težav do postaje Termini. Ok, dostop do metroja A je bil prost, reka ljudi v tisto smer – očitno dela, super, bova jutri kmalu na izhodišču za odhod domov!

“Prossima fermata (naslednja postaja): Vittorio Emanuele,” metro ustavi in spelje. Naslednji dve samo napove in – pelje mimo. Jah nič, greva dol na naslednji in nazaj. Je pač pozabil ustaviti ali kaj. Na metroju v nasprotno smer je bila tudi izredno razburjena gospa, ki “zaradi butastega koncerta pri San Giovanniju ni mogla tam dol, pa se metro C ne dela”. V tistem mi je bilo jasno, da bo potrebno najti drugo rešitev, avtobus. Z metroja naju je pospremilo še obvestilo, da jutri med 8.30 in 12.30 poteka stavka in metroji ne bodo vozili. Kaj hočeš lepšega za vlečenje ogromnega kovčka po ulicah do ustrezne avtobusne postaje ob napovedanem dežju 😬 Ampak: tudi (ali predvsem) to je Rim 😆

Za zadnjo rimsko večerjo sva si izbrali nekaj tipičnega:

Ocvrtek riža s paradižnikovo omako in mozzarello.

Briani je bil še posebej všeč razgled, ki ga je bilo nujno potrebno ovekovečiti za blog. 😅

Pred spanjem sva spakirali, kolikor sva lahko, da jutri čim prej odrineva in imava, preden se vkrcava na vlak za Benetke, čas še za kosilo.

Prosimprosim, držite pesti, da ne bo (prevelike) zmede z avtobusi in da vsaj do avtobusne postaje ne bi deževalo. Hvala! 😃

1. 5. za 30. 4. dvatisoč23: Zmešani dan

[pisanje po nareku – še za včeraj, ker kot pove naslov, je bil dan res zmešan]

Zjutraj, na poti v kavarno, mi je Sabinaškrat povedala, da obstaja tudi taka kava, ki ima veliko mleka in čiiiiiisto malo kave, ki se ji reče latte macchiato (poflekano mleko). Potem sem ga naročila in ga poskusila. Bil mi je zelo všeč.

Potem sva odšli na avtobus, ki naju je pripeljal do mesta, in sva odšli na vrt pomarančevcev, s kjer se lepo vidi Rim. Lastniki haskijev so tam imeli srečanje 🦮🐕‍🦺 Ko mi je Sabina povedala, kako se reče, če lahko pobožam kužka, sem gospoda vprašala, če ga lahko. Gospod mi je dovolil.

Bodoči sok 🧃

Naprej po Via di Santa Sabina sva prišli na trg z dolgo vrsto, kjer sva čakali, da bi videli Buco della serratura. Po dolgem čakanju sva prišli do ključavnice, pogledali skozi in videli zeleno grmovje, modro nebo in … kombi 😳🚛 Večina turistov, ki pride v Rim, vidi kupolo, midve pa sva eni redkih, ki se lahko pohvalijo, da smo videli kombi 😎

Včasih ne vidiš, kar pričakuješ.

Odpravili sva se do ust resnice (Bocca della Verità), v cerkvici sva prižgali svečki.

Čez Tibero sva šli v Trastevere, kjer sva zamenjali vrstni red – najprej sva pojedli sladoled, potem pa šli na kosilo. A kdo ugane, kaj sva jedli? 😅

V Rimu imajo na več koncih pitnike, iz katerih teče pitna voda. Reče se jim “nasone”, kar pomeni velik nos.

Ta izložba me je res zelo lepo presenetila.

Popoldne sva se pred dežjem skrili v nakupovalnem središču. Od tam pa sva šli na večerjo k najinim prijateljem Sevgi in Janu z otroki. Odrasli so jedli sushi, otroci pečenega lososa in riž. Jaz pa pizzo marherito, ker ne maram rib 🤭 Po večerji smo se z Denisom in Davidom igrali in gledali risanko. Prijazni Jan naju je ponovno odpeljal do postaje metroja, ker je deževalo in je bilo že pozno. Zraven je šel tudi Denis.

Peljali sva se z metrojem B, nato pa hoteli na postaji Termini iti na metro A, ampak je bil zaprt. Več kot pol ure sva iskali pravi avtobus, ga nato še 15 minut čakali. Mene je bilo že strah, da ne bova znali do stanovanja, ampak mi je Sabina rekla, da ni treba, da me je strah, in da ve, kam morava iti.

Ta dežnik je bil zelo velik, temveč je imel majhen ročaj. Kot da je za škrate 🤭

Na koncu sva res prišli, zelo sva bili utrujeni. Sabina me je po tuširanju morala namazati s kremo, ki hladi in greje naenkrat, in tudi zmasirati. Kmalu sem zaspala.

30. 4. dvatisoč23: Zmaga!!

Tole zdaj bo čisto na hitro, ker se nama mudi spat. Dan je bil poln na več načinov, najbolj važno pa je, da nama je (končno) uspelo priti do najine sobice 😎

Več pa jutri, lahko … 😴

29. 4. dvatisoč23: 537!

Kdo bi si mislil, da nama bo šele 4. dan uspelo iti na kavo? Po kratki noči jo je poskusila tudi Briana 😸 Če je bila dobra? Odvisno, katero od naju vprašate 😼

Danes naju je čakal Vatikan. No, bolje rečeno: midve sva se tam konkretno načakali! 2 uri, da sva prišli do kart za kupolo. Vmes sva si tako lahko ogledali polovico trga Sv. Petra, fontano, stebre, kipe, turiste – ne, se hecam, to sem jaz gledala. Uganite, kaj je EDINA stvar, ki jo je opazila Briana!!

537 stopnic višje naju je pričakal veličasten razgled 😍

Pot na kupolo in z nje je bila precej naporna, ampak tudi zelo zanimiva.

Če greš lahko tukaj gor in dol, še ni treba na dieto 😅

V sami baziliki sva si nato na hitro pogledali še kip Pietà in nato skoraj že šli ven, ko se je gospodična odločila, da mogoče bi pa šli vseeno še v Grotte Vaticane, kjer so grobnice papežev – “ker sva že ravno tukaj”. Od “sploh nočem it v cerkev” (pa ni šlo drugače, ker prideš noter s kupole) do “dajva pogledat prav vsako tablo z imenom + letnico in komentirat različne stile in materiale grobnic”. Slikali pa nisva, ker pač upoštevava navodila 🤓

Švicarski gardi sva v slovo pomahali z lačnimi želodčki, zato je Briana izbrala restavracijo, ki je bila ravno prav oddaljena in skrita, da ni bila turistična in se je izkazala za zelo okusno.

Ob povratku v center je nastala ena angelska fotografija. In še ena, ker se pač ne da mimo, ko ga opaziš 🦁

Po dolgem čakanju najprej za vstop v baziliko in kupolo, na kosilo in nato še na avtobus za v mesto sva si prislužili sladoled. Najtežja naloga je bila da sva od 150 okusov izbrali samo tri! 😂

Prijetno ohlajeni sva se sprehodili do Piazze Navona, kjer naju je rahlo ohladil še dež. Ob povratku sva najprej – tipično za današnji dan – še več kot pol ure čakali avtobus, ki pa se je vsaj odlično izkazal s svojo traso, peljali sva se mimo več znamenitosti: Altare della Patria, Teatro Marcello, Bocca della Verità, Circo Massimo, Colosseo – vse to brez enega samega samcatega prehojenega koraka!! 😁

Ob prihodu nazaj naju je pričakala mucka Suzy 😻🐈🐱

28. 4. dvatisoč23: Popoln petek

[B.: Danes pa ne napisat živijo, ampak daj ciao, po italijansko.]

Torej: Ciao cari amici! Sabina me je zjutraj zbudila s Simbo, tako da niti nisem bila preveč huda nanjo. Po zajtrku sva se odpravili do Španskih stopnic, kjer sva pojedli najboljši tiramisu.

Nato sem si šla zagotovit, da se še vrnem v Rim 😃 Ker Sabina (spet) ni vedela, čez katero ramo je treba vreči kovanec, sem za vsak slučaj vrgla kar dva – čez levo in desno ramo!

Pomagala sem še uličnemu umetniku, nato pa si privoščila špagete.

Po kosilu sva se odpravili tja, kjer je Sabina pred 9 leti delala in živela – Il tetto. Najbolj mi je bil všeč kužek Obelix. Ljudje tam so bili zelo prijazni, samo razumela sem jih bolj malo 🙃

Na večerjo sva odšli k prijateljem Sevgi in Janu in njunim otrokom in nečakinji. Na vrtu smo se igrali, nato pa jedli pinso romano in suplì. Nova prijateljica se mi je tudi podpisala na roko, saj si ne jaz ne Sabina nisva mogli zapomniti njenega imena za več kot tri minute in pol. Če bo vse po sreči, se vidimo še enkrat, držite pesti!

Na poti nazaj naju je prešinilo, da bi na hitro pogledali še osvetljen kolosej – in sva ga!

27. 4. dvatisoč23: V živalskem vrtu

Danes sem digitalno pero prevzela Briana 🦁🐯🐅🐆 (Se že vidi, saj rada uporabljam živalske smajlije)

Fino sva se naspali in gostitelja sta nama priprivalila sladek zajtrk. In to je bil začetek finega dne. Ker je bil obisk rimskega živalskega vrta Sabinino darilo meni za rojstni dan, mi je rekla, da bo to dan po mojih željah. In je res bil.

Peš sva šli do postaje trama, ki naju je zapeljal do Bioparca. S tramom sem se peljala prvič in bilo mi je zelo všeč. Zato sva se s tramom tudi vrnili nazaj.

Ko sva prišli v živalski vrt, sva šli najprej pogledati armadilota in ene ptice. Ko sva hodili, je galeb eni gospe med letom in njenim sprehajanje ukradel kos pizze iz rok. Vsi smo se na glas smejali 🤣😂😸🦅 Na letaku je pisalo, katere živali kdaj hranijo, izbrala sem si, da bi šli pogledat hranjenje rjavega medveda, zato sva zelo hitro odšli na drugi konec živalskega vrta, potem sva čakali, medvedje pa tudi. Potem je Sabina malo bolje prebrala in videla, da hranijo rjave medvede ob 12.30 le sobotah, nedeljah in praznikih.

Potem sva odšli drugam. Odšli sva k levom, tigrom in divjim mačkam, videli sva različne opice, tudi take z belimi brki, koze, sove, morskega leva, tjulna, pingvine, kamele, slone, žirafe, male lisice z velikimi ušesi, surikate, kače, krokodile, žabe, želve, kuščarje … Darovala sem tudi dinarčke za ohranitev tigrov, ker jih imam zelo rada ❤️🐯

V živalskem vrtu sva ostali do konca, za nama so že začeli zapirati vrata

Na tram sva dolgo časa čakali, številke 19 dolgo ni bilo, na tabli pa je Sabina prebrala, da gre številka 3 tudi do metroja. Ampak ni šel tisti tram do metroja, ampak se je ustavil prej, tako da sva morali še malo čakati, vmes pa sva si kupili večerjo: ocvrto krompirjevo kepico z mozzarello in sladek žepek z veliko nutelle, ki mi je kapnila na majico, polno pa sem je imela tudi okrog ust in po rokah ☺️

Včeraj me mucka Suzy še ni dobro poznala, danes pa je že moja prijateljica

Hvala, ker ste pogledali moj bog. Vesela bom, če mi boste kaj odgovorili ali napisali. Ciao da Roma! Briana 🇮🇹😘😍🥰

🐵🐒🦍🦧🐺🦁🐯🐅🐆🫏🦓🦌🦬🐂🐪🐫🦒🦙🐻🐻‍❄️🐼🦦🦘🐓🦢🦉🦩🦚🦜🪿🐸🐊🐢🦎🐍🐉🦭🐟🐠🐌🕷️🕸️🦂🐾

26. 4. dvatisoč23: Nazaj v 2

Pred 9 leti ste lahko na tem blogu prebrali, kako sem bila važna, ko je na svet prišla Briana. Ker me je večkrat vprašala, kako je v Rimu, jo je bilo na nek način najlažje kar pripeljati sem 🤭

Kot se spodobi na predvečer potovanja, nisva skoraj nič spali oz. ravno toliko, da sva komaj vstali, ko je budilka neusmiljeno zvonila ob 23.30. Do Benetk z avtom (hvala Aleksander), naprej do Rima z rdečo puščico, do mikrolokacije pa z dvema metrojema.

Stanovanju, kjer se nahaja najina najeta soba, vlada mačja kraljica Suzy – morda nama jo jutri uspe ujeti (v objektiv) 🐈🐱

Gostiteljica naju je usmerila na potrjeno najboljši sladoled. Briana je izbrala jagodo in babičino kremo … jaz pa sem bila drzna in naročila mandarino in limono z baziliko. Nad slednjim je bila Briana naravnost navdušena! 😂

Kljub utrujenosti od dolge poti sva zbrali vse atome energije in novo zalogo sladkorja ter se odpravili do koloseja, si nsto vsakih 5 minut privoščili meditacijo z zadnjo platjo na kakšni stopnici, nato pa še zasluženo paštico: bolognese in amatriciano!

Pred povratkom nazaj sva obsedeli še na enih stopnicah z veličastnim razgledom. Briano je zanimalo, zakaj imata leva krila, nato pa je ob moji neprepričljivi razlagi dodala le: “Saj izgledata bolj kot črna panterja ali pumi, ne pa leva.” 🙄

Jutri greva v živalski vrt – prosim, držite pesti, da vse pustiva tam. Ne, resno!!

6. 7. dvatisoč14: Pika

Pa smo pripluli do konca. Nekateri ste mi rekli, naj nadaljujem s pisanjem, da se aklimatizacija nazaj v domače okolje še kako tiče tudi smisla tega bloga, a sem se odločila drugače. Zakaj? Ravno zaradi razlik med Slovenci in Italijani, ki sem jih kar nekaj krat opisovala. Stvari, ki jih že prej nisem marala, mi grejo sedaj še bolj na živce. Sita sem jamranja na vsakem koraku – in predvsem tega, da tudi sama postajam tista jaz, kot sem bila včasih, ki vsem tem jamračem verjame, da nič ni možno. Pričakovala sem, da se bom spremenjena jaz vrnila v nespremenjeno okolje, zato to jemljem kot izziv. Težko se je namreč sprijazniti z manj, ko enkrat izkusiš več.

Aja, zakaj ne bom več pisala v tale blog? Preprosto zato, ker bi se pisanje dotikalo nekaterih ljudi, ki bi kakšno moje doživljanje dojeli kot žalitev ali nehvaležnost – do zdaj so bili vpleteni “tuji” ljudje, tukaj pa se zrcalo obrne. Seveda gre tudi za moj (ne)pogum, predvsem pa za to, da se ne čutim poklicana, da bi kogar koli spreminjala. Razen sebe, seveda. In prav to želim: truditi se, da mi uspe tisto, kar me vleče, kar me dela srečno. Izkušnja Italije je to definitivno bila.

Hvala, da ste bili z mano. Pisanje mi je bilo v velik užitek. Morda me pa še kdaj premami takle projekt blogiranja, kdo bi vedel 😉

Rim bo pa itak vedno moj 😀

Srečno tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tebi, tudi tebi, seveda, in tebi, da ne pozabim tudi tebi in tebi … in meni! 😉

Vsaka stvar, za katero želimo, da je oprimeljiva in se ne razliva, potrebuje piko, zato:

6. 7. dvatisoč14: Predzadnji dan

Stari dolgovi: moj predzadnji dan v Rimu. S prijateljico sva se na mojo željo zvečer odpravili do stojnic ob reki Tevere (slika 1). Za zadnjo večerjo pa sem si zaželela poskusiti panelle, ki jih je priporočila druga prijateljica. Trastevere skriva tudi tipično siciljsko restavracijo, kjer je domačnost na prvem mestu. Vam je še kje drugje natakar razlagal, da je na sadni dieti?? 🙂 Privoščili sva si skupek predjedi (slika 2), potem pa vsaka svoje testenine. Tokrat sem bila malce bolj drzna in sem poskusila nekaj novega, tipičnega, priporočenega in nekoliko nenavadnega: testenine s pistacijo in gamberi (slika 3). Okus naravnost božanski!!!

Za konec pa seveda najina skupna fotka (ki bi bila tista pod številko 4, butast blog, ki mi ne pusti več razmetavati fotk po želji!) 🙂

Po nekaj kilometrskem pešačenju do parkiranega avta sem jo prosila, če se lahko spotoma ustaviva še pri eni drugi prijateljici. Prešinilo me je, da bi ji še zadnjič na avtu pustila sporočilce. In nato še, da če bom že ravno tam, da jo še zadnjič objamem. Čeprav je bila že v postelji, je prišla dol, še prej pa mi napisala, da sem nemogoča 😀

In tako se je zadnji večer izšel več kot po pričakovanjih!!! 🙂